torek, 19. februar 2013

Kdo si in kaj delaš?



Mrzlega zimskega večera se je pričel pogovor med menoj in še nekom nekako takole.
''S čim se pa ti ukvarjaš?'' Vzamem si trenutek zase in nato odgovorim, z nekaj zadrege, tako kot ponavadi.. ''Mmmm.. z različnimi stvarmi..'' On nadaljuje: ''Torej si grafična oblikovalka.. sem nekje zasledil?!''
''V resnici niti ne.''
''Kako? Mar nisi več let delala kot grafična oblikovalka?'' me vpraša z rahlo zmedenim pogledom.
Razmišljam kako lahko najbolj preprosto in kratko odgovorim. ''Sem. Samo ne več. Oziroma ne delam samo tega.''
Kako razložiti nekomu kaj si, če se niti sam ne zmoreš stlačiti v predal z določenim imenom. Vzela sem si več časa in besed, da obrazložim moje ''stanje dela'', kot ga sama rada imenujem.
''Zanima me prostor in vse kar je z njim povezano. Prostor dojemam širše in prostor je zame vse kar moje oko zazna. Nima notranje in ne zunanje omejitve, lahko je del zgradbe, institucije ali narave. Lahko je gledališki prostor, del stanovanja, kot v sobi, površina miza ali mišja luknja. Prostor izdelan v računalniškem  programu, animacija, fotografija ali risba. Da zmorem obvladovati in predstaviti prostor sem posrkala vso dano znanje, ki mi je bilo omogočeno na fakulteti oziroma znanje dveh fakultet. Zmorem fotografirati, montirati, animirati, 3D modelirati, snemati, režirati, ampak nisem fotograf, monter, animator, snemalec, režiser. Sem oseba z širokim spektrom znanja, ki ga uporablja pri načrtovanju prostora, ki je lahko gledališka predstava, videospot, interjer, prostor ujet na fotografiji, ilustracija, slika. Me sedaj lahko razumete zakaj ne morem biti samo grafična oblikovalka, ilustratorka,  scenografinja. Sem oseba, ki deluje na različnih področjih s skupnim imenovalcem prostor. In to je razlog zaradi katerega se ne morem stlačiti v samo en predalček, si nadeti etiketo, ki je vsem okoli tako zelo pomembna. ''
Zajela sem zrak in počutila sem se olajšano. Med nama je nastala tišina, njegov zmeden pogled je zrl v moje oči. Izmenjala sva si nekaj nepomembnih besed in se poslovila. V odhajanju zaslišim v ozadju njegov glas: ''Oprosti…khm.. s čim se potem ukvarjaš?''
Ozrla sem se in mu z nasmehom na ustih pomahala v slovo. Vedela, sem da to vprašanje ne slišim zadnjič.

Je res tako pomembno, da vsakemu nalepimo etiketo? Naj njegovo (naše) delo govori namesto njega (nas).

4 komentarji:

  1. Hm... važno, da se (ukvarjaš)in da si zadovoljna s tem, kar počneš! Zakaj bi širok spekter stlačili v en majhen kalup?!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sabina, prav imaš. Nikoli nisem marala predalčkanja, ampak očitno ljudje znamo samo tako funkcionirati, ker je verjetno to najlažje.

      Izbriši
  2. Hihi, sem se nasmejala - predvsem zato, ker sem se zelo videla v tvojem opisu, pa ne samo sebe, ampak tudi moža - samo da na drugih področjih :D

    Včasih me je prav groza tega vprašanja!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mene je vsakič znova groza, ampak zdaj bi se lahko že navadila pa se še kar nisem :)

      Izbriši