Mrzlega
zimskega večera se je pričel pogovor med menoj in še nekom nekako takole.
''S čim se
pa ti ukvarjaš?'' Vzamem si trenutek zase in nato odgovorim, z nekaj zadrege,
tako kot ponavadi.. ''Mmmm.. z različnimi stvarmi..'' On nadaljuje: ''Torej si
grafična oblikovalka.. sem nekje zasledil?!''
''V resnici
niti ne.''
''Kako? Mar nisi
več let delala kot grafična oblikovalka?'' me vpraša z rahlo zmedenim pogledom.
Razmišljam
kako lahko najbolj preprosto in kratko odgovorim. ''Sem. Samo ne več. Oziroma
ne delam samo tega.''
Kako razložiti
nekomu kaj si, če se niti sam ne zmoreš stlačiti v predal z določenim imenom. Vzela
sem si več časa in besed, da obrazložim moje ''stanje dela'', kot ga sama rada
imenujem.
''Zanima me
prostor in vse kar je z njim povezano. Prostor dojemam širše in prostor je zame
vse kar moje oko zazna. Nima notranje in ne zunanje omejitve, lahko je del
zgradbe, institucije ali narave. Lahko je gledališki prostor, del stanovanja,
kot v sobi, površina miza ali mišja luknja. Prostor izdelan v računalniškem programu, animacija, fotografija ali risba. Da
zmorem obvladovati in predstaviti prostor sem posrkala vso dano znanje, ki mi
je bilo omogočeno na fakulteti oziroma znanje dveh fakultet. Zmorem fotografirati,
montirati, animirati, 3D modelirati, snemati, režirati, ampak nisem fotograf,
monter, animator, snemalec, režiser. Sem oseba z širokim spektrom znanja, ki
ga uporablja pri načrtovanju prostora, ki je lahko gledališka predstava,
videospot, interjer, prostor ujet na fotografiji, ilustracija, slika. Me sedaj
lahko razumete zakaj ne morem biti samo grafična oblikovalka, ilustratorka, scenografinja. Sem oseba, ki deluje na
različnih področjih s skupnim imenovalcem prostor. In to je razlog zaradi
katerega se ne morem stlačiti v samo en predalček, si nadeti etiketo, ki je
vsem okoli tako zelo pomembna. ''
Zajela sem
zrak in počutila sem se olajšano. Med nama je nastala tišina, njegov zmeden
pogled je zrl v moje oči. Izmenjala sva si nekaj nepomembnih besed in se poslovila.
V odhajanju zaslišim v ozadju njegov glas: ''Oprosti…khm.. s čim se potem ukvarjaš?''
Ozrla sem se
in mu z nasmehom na ustih pomahala v slovo. Vedela, sem da to vprašanje ne
slišim zadnjič.
Je res tako pomembno, da vsakemu nalepimo etiketo? Naj njegovo (naše) delo govori namesto njega (nas).
Hm... važno, da se (ukvarjaš)in da si zadovoljna s tem, kar počneš! Zakaj bi širok spekter stlačili v en majhen kalup?!
OdgovoriIzbrišiSabina, prav imaš. Nikoli nisem marala predalčkanja, ampak očitno ljudje znamo samo tako funkcionirati, ker je verjetno to najlažje.
IzbrišiHihi, sem se nasmejala - predvsem zato, ker sem se zelo videla v tvojem opisu, pa ne samo sebe, ampak tudi moža - samo da na drugih področjih :D
OdgovoriIzbrišiVčasih me je prav groza tega vprašanja!
Mene je vsakič znova groza, ampak zdaj bi se lahko že navadila pa se še kar nisem :)
Izbriši