Pisala sem ga vsak dan. V osnovni šoli. V srednji šoli. Osebni dnevnik namreč. Tam nekje pri 20tih letih me je popadla grozna misel. Kaj če umrem in potem za mano najdejo vse te dnevnike, blodnje vsake najstnice.. me ima rad.. sigurno me ima, saj me je pogledal, sicer le za sekundo, ampak to le nekaj pomeni.. ali pa.. komaj čakam, da se odselim, doma me silijo pospravljati svojo sobo.. ali pa.. nihče me ne razume.. Priznam, nisem bila nobena Ana Frank. Zato sem začutila potrebo, da uničim vse svoje zapise. Sploh pa preteklost je preteklost in tam naj tudi ostane. Kar niti ni bilo tako enostavno, ker ko sem začela kuriti ogenj (zažgati je najbolj varno, da izbrišeš sled), sem imela veliko dela s sosedo, ko sem jo prepričevala, da je njena hiša varna in da sem še vedno prisebna.
Letos pa sem se odločila, da začnem ponovno beležiti dnevne trenutke, na svoj način, slikovni seveda. Če želiš me lahko spremljaš na strani Dnevnik. Moje leto se sicer ni začelo z januarjem (zakaj pa bi imeli vsi enako.. ok priznam, nisem uspela), ampak s februarjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar