Danes je bilo še posebno lepo, predvsem nenavadno jutro (no ja o ''jutru' bi se dalo debatirati, ampak zame je jutro, ko po nočnem spanju prvič odprem oči in h krati vstanem). Vsa pomečkana od noči, se počasi in nič lahkotno primajam v dnevno sobo, ko zaslišim tanek glasek najmlajšega. Mami, pridi pogledat kaj delajo ptiči. Sem hitro odzivni osebek, samo če to ni čas ko sem ravno vstala. Z enako hitrostjo nadaljujem in premikam svoje težko telo, ko kar naenkrat zagledam jato ptičev, ki vsake nekaj sekund švigne mimo okna. OK izgledalo je takole.. najprej ogromno ptičev, ki leti mimo in kmalu za njo trije zamudniki in še kakšno sekundo kasneje še en revež. In vse to se je dogajalo v vsaj (najmanj) desetih ponovitvah krat dva. Khm.. ptičji maraton? priznam, da sem vedno znova sočustvala z zadnjim ptičem v jati. Končno jih je le ujel, ampak takrat ko so se za nekaj trenutkov spočili na vejah sosedovega drevesa. Ko mi je končno kapnilo, da bi lahko ovekovečila ta trenutek s fotoaparatom se je maraton poletov zaključil. Ah, pa moj jutranji odzivni čas !
